Narodni tabor

narodni tabor

aktivnosti TIGR-a

»4. novembra 1918 so vdrle italijanske čete na Tolminsko … Nihče ni mogel predvideti, da se bodo krivice nad slovenskim ljudstvom ob Soči še kopičile skozi 27 let vse do konca aprila v letu 1945. Še najbolj daleč pa je bila misel, da bodo italijansko civilno in vojaško upravo izgnale z naše zemlje organizirane sile našega ljudstva samega in ne neka stara oborožena vojska kake tuje sile … Leta 1927 so bili torej Slovenci na Tolminskem že skoraj brez slehernih pravic: brez šol, brez društev, brez tiska, brez političnih organizacij, brez pravice na službo v javnih uradih, brez možnosti zaslužka v industriji … Takrat je v slovenskih mladinskih društvih na Tržaškem vzniknila misel, da se naraščajočemu fašističnemu zakonitemu nasilju upro, da prično z ilegalnim delom. Ustanovili so ilegalno organizacijo TIGR, tako imenovana po začetnih črkah mest in pokrajin »Trst – Istra – Gorica – Reka« … Razširil se je TIGR tudi po Tolminskem …«

Člane TIGR-a je ne glede na politično prepričanje združevala borba proti fašizmu. Na Tolminskem ni bilo vasi, kjer ne bi imel TIGR svojih članov. Kurirji so prinašali slovenske knjige in časopise iz Jugoslavije, vodstvo TIGR-a pa je izdajalo svoje ilegalne liste: »Svoboda«, »Borba«, »Straža ob Soči« itd. Novembra 1928 je italijanska policija zajela prvega kurirja v Baški grapi in zaprla nekaj ljudi; med zaprtimi je bil eden izmed glavnih obtožencev Franc Golob z Grahovega. V Trstu so odkrili nekaj članov TIGR-a in od njih z mučenjem izvedeli za imena nekaterih članov na Tolminskem (Zorko Jelinčič iz Podmelca, Jernej Luznik iz Zadlaza, Anton Rutar iz Čadrga, Andrej Manfreda iz Kobarida, Slavko Bevk iz Cerkna, Ciril Kosmač iz Slapa ob Idrijci in drugi). Štiri člane so v dveh velikih procesih v Trstu obsodili na smrt, ostale in med njimi tudi tolminske člane pa na kazni od 5 do 30 let ječe.

V drugem obdobju delovanja TIGR-a, tj. po velikih procesih v Trstu pa do pričetka druge svetovne vojne, se je težišče delovanja preselilo iz Trsta in Gorice na območje Ilirske Bistrice in Tolminskega. Na Tolminskem so bile posebno močne organizacije TIGR-a v Čezsoči in drugih bovških vaseh po zaslugi Ferda Kravanja, Petra Skalarja; v Nemškem Rutu in po vaseh Baške grape pa zaradi delovanja Simona Kosa.

Leta 1940 so bili polovljeni glavni voditelji TIGR-a na terenu, decembra 1941 je bil izpeljan nov velik proces proti organizaciji TIRG. Od petih na smrt obsojenih in ustreljenih članov sta bila dva s Tolminskega: Simon Kos iz Nemškega Ruta in Ivančič iz Čezsoče; na trideset let ječe pa France Kavs, novinar, Mirko Zornik, Čopi in drugi iz Čezsoče, Mirko Brovč iz Koritnice pri Grahovem, Miroslav Rejec iz Kneže in drugi.

»Seme upora, ki ga je zasejal TIGR med dvema vojnama v zemlji ob Soči, je dobro skalilo in pognalo dober sad. Nikjer tako kot na Tolminskem ni ljudstvo enodušno vstopalo v narodnoosvobodilne organizacije borcev, aktivistov in članov Osvobodilne fronte.«

(Rejc, A.: Tolminska med dvema vojnama. V: Tolminski zbornik 1956. Str. 31–37.)